NAŠA (VAŠA) TRAVA

Na naši domačiji se kmetuje že od nekdaj, prastari starši in stari starši … Ker s klasično kmetijo ni bilo dovolj možnosti za preživetje družine, sta jo Janez in Metka ubrala malo po svoje in začela se je prva zgodba o travnih tepihih v Sloveniji. Če od majhnega živiš na kmetiji, si v stiku z zemljo in naravo dela, imaš dve možnosti: ali ugotoviš, da nikakor nočeš biti kmet, ali pa ugotoviš, da nočeš biti nič drugega kot kmet. In eno glavnih vodil, ki bi jih kmetje mogli upoštevati, je skrb za naravo, skrb za “svojo” zemljo in zavedanje, da smo lastniki zemlje samo za določen čas v življenju in moramo ves čas razmišljati o tem, kakšno zemljo bomo zapustili svojim zanamcem.

Ko travne tepihe odrežemo z njive, je čas, da gre njiva na počitnice, in sicer vsaj za eno leto, večkrat pa za dve. Njiva se obdela (ripanje, oranje, brananje) in nanjo posejemo najrazličnejše kulture, s katerimi tudi kolobarimo. Najpogosteje imamo na meniju deteljo inkarnatko (tista čudovita rdeča detelja, ki jo obožujejo čebele), ajdo, piro, kamut, pšenico (žita, ki nas preskrbijo z moko za celo leto), v prihodnjih letih načrtujemo čičeriko, pa še kaj se bomo spomnili. Večino poljščin zaorjemo za zeleno gnojenje, nekaj požanjemo za semena za naslednje leto, nekaj pa predelamo in v lastnem mlinu meljemo moko za celo družino.